Ali narod beše onde žedan vode, te vikaše narod na Mojsija, i govoraše: Zašto si nas izveo iz Misira da nas i sinove naše i stoku našu pomoriš žedju?
In bilo je tam ljudstvo žejno vode in je mrmralo zoper Mojzesa, govoreč: Zakaj si nas izpeljal iz Egipta? da z žejo umoriš mene, otroke moje in živino mojo?
Jer prolazeći Gospod ispred njega vikaše: Gospod, Gospod, Bog milostiv, žalostiv, spor na gnev i obilan milosrdjem i istinom.
In GOSPOD je šel mimo njega in klical: GOSPOD, GOSPOD, Bog mogočni, poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici,
A sutradan vikaše sav zbor sinova Izrailjevih na Mojsija i na Arona govoreæi: Pobiste narod Gospodnji.
A drugi dan je mrmrala vsa občina sinov Izraelovih zoper Mojzesa in Arona, govoreč: Vidva sta usmrtila ljudstvo GOSPODOVO.
I vikaše narod na Boga i na Mojsija: Zašto nas izvedoste iz Misira da izginemo u ovoj pustinji?
In govori ljudstvo zoper Boga in zoper Mojzesa: Zakaj ste nas peljali iz Egipta, da umrjemo v puščavi?
Ali sav zbor vikaše na knezove.
In mrmrala je vsa občina na kneze.
S prozora gledaše majka Sisarina, i kroz rešetku vikaše: Što se tako dugo ne vraćaju kola njegova?
Skozi okno je gledala mati Siserova in vpila žalostna skozi omrežje: Zakaj se tako dolgo ne pelje voz njegov?
I vikaše za sinovima Danovim, a oni obazrevši se rekoše Miši: Šta ti je, te si skupio tolike ljude?
In kličejo za Danovimi sinovi. Ti pa obrnejo svoje obličje in reko Mihu: kaj ti je, da greš s takim krdelom?
Pošto dodje Jakov u Misir, vikaše oci vaši ka Gospodu, i Gospod posla Mojsija i Arona, koji izvedoše oce vaše iz Misira i naseliše ih na ovom mestu.
Ko je Jakob prišel v Egipt, so vaši očetje vpili h GOSPODU, in GOSPOD je poslal Mojzesa in Arona; ta sta odvedla očete vaše iz Egipta, in dal jim je prebivališče v tem kraju.
Ali vikaše ka Gospodu i rekoše: Sagrešismo što ostavismo Gospoda i služismo Valima i Astarotama; ali sada izbavi nas iz ruku neprijatelja naših, pa ćemo ti služiti.
Oni pa so vpili h GOSPODU in dejali: Grešili smo, ker smo zapustili GOSPODA in smo služili Baalom in Astarotam; sedaj pa nas otmi iz sovražnikov naših roke, in bomo ti služili.
I rasrdi se Samuilo vrlo, i vikaše ka Gospodu svu noć.
In razsrdi se Samuel in vpije h GOSPODU vso noč.
On stavši vikaše vojsku izrailjsku, i govoraše im: Što ste izašli uvrstavši se?
In se ustopi in kliče proti vojnim vrstam Izraelovim in jim reče: Čemu ste se šli pripravljat na boj?
A car pokri lice svoje; i vikaše glasno: Sine moj Avesalome!
Kralj pa si je zagrnil obraz in vpil z velikim glasom: O sin moj Absalom!
A kad car Jerovoam ču reči čoveka Božijeg koje vikaše oltaru vetiljskom, pruži ruku svoju s oltara govoreći: Držite ga!
In ko zasliši kralj besedo moža Božjega, ki jo je vzkliknil zoper oltar v Betelu, iztegne Jeroboam roko svojo od oltarja pa veli: Primite ga!
A Jelisije videći to vikaše: Oče moj, oče moj! Kola Izrailjeva i konjici njegovi! I ne vide ga više; potom uze haljine svoje i razdre ih na dva komada.
In Elizej je videl to in je klical: Oče moj, oče moj! Vozovi Izraelovi in jezdeci njegovi! In ni ga videl več. Tedaj prime oblačila svoja ter jih raztrga na dva kosa.
I narod Judin opet povika, i kad vikaše narod Judin, razbi Bog Jerovoama i svega Izrailja pred Avijom i Judom.
In možje Judovi zaženo bojni krik, in ko so Judovi kričali, je Bog porazil Jeroboama in vsega Izraela pred Abijem in Judovimi.
Zato si ih davao u ruke neprijateljima njihovim koji ih mučaše. A kad u nevolji svojoj vikaše k Tebi Ti si ih uslišio s neba i po velikoj milosti svojoj davao si im izbavitelje, koji ih izbavljahu iz ruku neprijatelja njihovih.
Zato si jih dal v roke njih zatiralcem, ki so jih tlačili; ali ko so ob času nadloge vpili k tebi, ti si jih uslišal iz nebes in po svojem mnogoterem usmiljenju si jim dal rešitelje, ki so jih oteli iz roke njih zatiralcev.
Ali čim otpočinuše, opet činiše zlo pred Tobom, zato si ih ostavljao u rukama neprijatelja njihovih da vladaju njima; a kad se obraćaše i vikaše k Tebi, Ti si ih uslišio s neba i izbavljao ih po milosti svojoj mnogo puta.
A komaj so imeli pokoj, so zopet delali hudo pred teboj. Zato si jih prepustil pesti njih sovražnikov, da so jim gospodovali; pa zopet so vpili k tebi, in slišal si jih iz nebes in mnogokrat si jih otel po mnogem usmiljenju svojem.
Izmedju ljudi behu izgonjeni i vikaše se za njima kao za lupežom.
Izganjajo jih ljudje izmed sebe, vpijejo za njimi kakor za tatovi.
I vikaše na Boga, i rekoše: "Može li Bog zgotoviti trpezu u pustinji?"
In grdo govoreč zoper Boga, so rekli: Ali bi mogel Bog mogočni pripraviti mizo v tej puščavi?
Oci naši u Misiru ne razumeše čudesa Tvojih, ne opominjaše se velikih milosti Tvojih, i vikaše kraj mora, kraj Crvenog Mora.
Očetje naši v Egiptu niso uvaževali čudovitih del tvojih, spominjali se niso milosti tvojih množine, temuč bili so uporni pri morju, pri morju Rdečem.
A narod koji idjaše pred Njim i za Njim, vikaše govoreći: Osana Sinu Davidovom! Blagosloven koji ide u ime Gospodnje! Osana na visini!
In množice, ki ga spremljajo spredaj in zadaj, kličejo glasno, govoreč: Hosana [T. j. Daj rešitev.] sinu Davidovemu! Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem! Hosana na višavah!
I prećahu mu mnogi da ućuti, a on još više vikaše: Sine Davidov! Pomiluj me!
In mnogi mu prete, naj umolkne; a on le še bolj kriči: Sin Davidov, usmili se me!
I prećahu mu oni što idjahu napred da ućuti; a on još više vikaše: Sine Davidov! Pomiluj me.
In spredaj gredoči, mu preté, naj umolkne; on pa kriči še veliko bolj: Sin Davidov, usmili se me!
A u poslednji veliki dan praznika stajaše Isus i vikaše govoreći: Ko je žedan neka dodje k meni i pije.
A poslednji veliki dan praznika je stal Jezus in klical, rekoč: Če je kdo žejen, naj pride k meni in pije.
A narod vikaše: Ovo je glas Božji, a ne čovečiji.
Ljudstvo pa mu je vpilo: Božji glas je to, a ne človeški.
Ova podje za Pavlom i za nama, i vikaše govoreći: Ovi su ljudi sluge Boga Najvišeg, koji javljaju nama put spasenja.
Ta je šla za Pavlom in za nami in vpila, govoreč: Ti ljudje so Boga Najvišjega služabniki, ki vam oznanjujejo pot zveličanja.
A jedan vikaše jedno, a drugi drugo po narodu.
In eni vpijejo to, a drugi drugo med ljudstvom.
Niti da vičemo na Boga, kao neki od njih što vikaše, i izgiboše od krvnika.
Tudi ne mrmrajte, kakor so nekateri izmed njih mrmrali in so poginili od pogubnika.
I beše trudna, i vikaše od muke, i mučaše se da rodi.
in noseča je in kriči v bolečinah in mukah porodnih.
0.38009190559387s
Preuzmite našu aplikaciju sa rečnim igrama besplatno!
Povežite slova, otkrijte reči i izazovite svoj um na svakom novom nivou. Spremni za avanturu?
In bilo je tam ljudstvo žejno vode in je mrmralo zoper Mojzesa, govoreč: Zakaj si nas izpeljal iz Egipta? da z žejo umoriš mene, otroke moje in živino mojo? 